Odnosi, odnosi in še enkrat odnosi
Odnosi s pomembnimi odraslimi v našem otroštvu bistveno vplivajo na naše kasnejšo sposobnost ohranjanja zdravih odnosov, zato se vse prevečkrat srečamo z osebami, ki vztrajajo v povsem nezdravih odnosih ter temeljijo celo na patologiji.
Ja, veliko je ljudi, ki vztrajajo v odnosih, ne glede na to, da v njih trpijo prav vsi vpleteni. Razlogi za vztrajanje so lahko različni, a odgovori »zakaj« so večinoma naravnost nerealni in patetični. Najpogostejši odgovori zakaj ljudje vztrajajo v odnosih so: »zaradi otrok«, »ne vem ali bom lahko preživel sam/sama«, »z drugim/drugo bo po nekaj letih enako«, »ko se poliže med je na koncu vedno enako«, »ne bom jemala otrokom očeta«, itd… Veliko teh oseb se zaveda, da niso srečni v partnerskem odnosu ter se v njem počutijo slabo, a zaradi odvisnosti od odnosov, čustvenega izsiljevanja in vzorcev, prenesenih iz svojega otroštva, vztrajajo ter tako še poglabljajo svojo nizko samopodobo.
Precej je oseb, ki se ne zavedajo, da so odnosi v njihovem partnerskem življenju zelo slabi. Vedo le, da se v odnosu slabo počutijo, da niso srečni ter zato iz odnosa bežijo. Pri tem uporabljajo različne oblike bega; od bega v delo, do bega v šport, itd… Pri tem ne pomislijo, da z begom ne bodo rešili ničesar. Ker niso pripravljeni na soočenje z lastnimi težavami in samim seboj, ter o tem ne želijo razmišljati, bodo pred težavami raje pobegnili. Žal pred težavami in lastno nesrečo ne moreš pobegniti. Začasno morda lahko temu ubežiš, a vedno znova te nerazrešene stvari udarijo po glavi, prav tako pa se zadeve pometene pod preprogo tako povečajo, da pričnejo siliti na plano. Soočenje je takrat po navadi še bolj težko, saj se je nabralo že toliko stvari, da je ureditev le-teh še težja.
Veliko oseb se niti ne zaveda, da v odnosu ne zadovoljujejo svojih potreb in želja, ter da se odpovedujejo lastni sreči zato, da zadovoljijo nekoga drugega, ali še slabše, da zadovoljijo preživeta prepričanja, ki bi jih morali že zdavnaj prerasti. Ob tem se ne zavedajo, da neizpolnitev želja in odpovedovanje svojim potrebam nujno vodi k nezadovoljstvu, neizpolnjenosti. Kljub temu, da se bodo odpovedovali »za dobro drugih« pa bodo te osebe hkrati prizadete, ker drugi njihovih potreb ne vidijo. Za neizpolnitev svojih želja in potreb bodo obtoževale druge in ne bodo pomislili, da so sami ključni člen v takšnem odnosu, ter da so si samo sami izbrali partnerja, kateremu so predali moč nad sabo. Vsekakor takšne osebe, zaradi neizpolnjevanja potreb in želja, pretiranega odpovedovanja in ustrežljivosti, vedno bolj izgubljajo sebe. Občutijo vedno večjo praznino, počutijo se ujete, izkoriščane, neljubljene.
Prav tako je s čustvenim izsiljevanjem in igranjem različnih iger, ki držijo drugega v šahu. Čustveni izsiljevalec je lahko vsak, ki mu predamo moč, da to postane. Med partnerji pa so čustvena izsiljevanja zelo pogosta. Tukaj ni pomembno kakšne vrsta izsiljevanja se pojavlja, saj je po navadi čustvenih izsiljevanj v slabih odnosih več. Med njimi so najpogostejša odkrita grožnja, pri kateri izsiljevalec jasno pove kakšne posledice bodo sledile, če se jim ne ugodi. Potem je tukaj igranje iger. Ena izmed najpogostejših iger je igra »če ti ne bi bil takšen«. Ta igra je precej učinkovita pri osebah, ki imajo pretiran občutek dolžnosti do drugih. Čustven izsiljevalec hitro ugotovi šibko točko drugega in pritisne na točno določeno, boleče mesto, da doseže svoje. Pri tem ne pomisli na počutje drugega, saj mu je takrat za drugega povsem vseeno. Pomembno je le to, da se ustreže njemu. Precej pogosta je tudi igra »ubogi jaz«. Tukaj igra čustven izsiljevalec nemočno osebo. Velikokrat to igro igrajo ženske. Pri tem kažejo kako so uboge, kako trpijo, ker se jim ne ustreže. Velikokrat zaigrajo bolezen in nemoč, pri čemer je jasno poudarjeno, da je za njih potrebno poskrbeti, sicer ne bodo preživele. Tukaj obremenijo partnerja s tem, da morajo za njih poskrbeti, sicer bodo nosili krivdo za njihovo nesrečo, bolezen, ali celo smrt, vse svoje življenje. Oseba, ki jo izsiljuje je tako ujeta v pretirano skrb in občutke krivde, ki ga vežejo na partnerja, ki igra umazano igro v kateri se nihče ne počuti dobro.
Velikokrat se najdeta osebi, ki imata drajverje, ki se dopolnjujejo, kar pomeni, da živijo v patološki simbiozi. Tako bo oseba z drajverjem »ustrezi mi«, poiskala nekoga z drajverjem »utrezi drugim«. Oseba pri kateri je odrasli del kontaminiran s staršem, si bo poiskala partnerja, pri kateri je odrasli del kontaminiran z otrokom. Vendar se ne ustavi le tukaj. Prva oseba bo poiskala partnerja pri kateri je izražen adaptiran otrok, sploh, če je sama večinoma v kritičnem staršu. Nihče od njiju pa se v takšnem odnosu ne bo počutil dobro. In vendar veliko takšnih parov v odnosu vztraja.
Ja, ni lahko preseči vzorcev, ki so se nam vgradili v otroštvu, a je možno. Ni lahko spoznati, da si po navadi izberemo takšnega partnerja, ob katerem se počutimo enako kot ob pomembnih odraslih v našem otroštvu. Če kot otrok nisi prejemal dovolj pozornosti in časa, si boš verjetno izbral partnerja, ob katerem se boš počutil osamljenega, zavrnjenega, nesprejetega. Oseba, ki je bila deležna čustvenega izsiljevanja si bo izbrala partnerja, ob katerem bo neprestano podoživljala čustveno izsiljevanje iz otroštva. Oseba, ki je pogrešala toplino in nego s strani staršev, si bo poiskala čustveno hladno osebo, ki ne bo znala kazati čustev ter se o njih pogovarjati. Kljub temu, da bo to pri partnerju pogrešala ter si tega želela, pa bo ob njem vztrajala, čeprav bo iz leta v leto bolj prazna ter bo ob tem trpela.
In vendar… Z leti naj bi se ljudje pričeli zavedati sebe, se zavedati prepričanj in omejitev iz preteklosti, ki predstavljajo za nadaljnje življenje le še navlako na njegovi poti. Pa se jih res zavedajo? Žal ne. Ogromno ljudi se ne pozna ter se ne zaveda svojih omejitev. Pravzaprav pa nezavedanje ni tisto, ki bi bilo sporno ter katero je nepojmljivo. Pridržati nekomu ogledalo je najmanj. Veliko težje je razumeti dejstvo, da ljudje vztrajajo v odnosih tudi ob zavedanju le-teh. Zavedajo se, da so nesrečni, da nihče od vpletenih v odnosu ni srečen in zadovoljen, da igrajo igre, da v partnerskem odnosu ni ljubezni, a še vedno vztrajajo. Vztrajajo zaradi okostenelih prepričanj, ki so jim jih vgradili starši. Vztrajajo zaradi prepričanj, da je potrebno vztrajati ob nekom s komer imaš otroka, ne glede na vse. Da je potrebno vztrajati v odnosu, čeprav si nesrečen, ter požreti vse kar se dogaja, ker tako pač je, ko se poližeta med in mleko. In tako se leta in leta osebe vrtijo v krogu, mučijo sebe in vse okoli sebe, namesto, da bi stopili z vrtiljaka in si rekli: »Dovolj je. Rad se imam in zaslužim si več od tega!«
Zelo zanimivo je, ko osebo, ki v takšnem odnosu vztraja vprašaš, ali bi si želela, da njegov otrok živi v razmerju, v kakršnem je sama. Večina odgovori z NE. Ko ponovno vprašaš, čemu same vztrajajo ter ali mislijo, da si same ne zaslužijo toliko kot njihovi otroci, ne znajo odgovoriti, ali pa se odgovor nanaša na pričakovanja drugih, na prepričanja, ki so jih ponotranjili. Na vprašanje, ali se zavedajo, da otroci njihov odnos doživljajo kot edino stvarnost, ki ga ponotranjijo in zaradi česar obstaja velika verjetnost, da bodo živeli takšen ali precej podoben odnos, rečejo, da se tega ne zavedajo. Pravzaprav so prepričani, da so v igranju in skrivanju svojih čustven pred otroci tako dobri, da le-ti tega ne opazijo, ne zaznajo. Ko jih soočiš z resnico, da otroci vse vidijo oz. občutijo, ter da vedo kaj se dogaja, se večina počuti razkrite, krive. Počutijo se, da so izdali svoje otroke. Ne pomislijo, da so izdali sebe, temveč, da so izdali svoje otroke. Iz tega je razvidno, da ima večina ljudi precej popačeno sprejemanje sebe v odnosu z drugimi. Ta anomalija izhaja iz prepričanja, da sami niso vredni več, da sami niso OK, ter da so ostali ljudje v njihovem okolju vredni več od njih samih. Ta vzorec je v naši družbi zelo prisoten, saj je v naši družbi vzgoja precej kritično naravnana. Večina odraslih oseb je odraščala v okolju, kjer so bili deležni predvsem kritike in veliko manj pohval in spodbud. Zaradi takšne vzgoje so razvili prepričanje, da sami niso dovolj dobri, da si ne zaslužijo več od tega kar dobivajo. To svoje prepričanje, sprejeto v otroštvu nosijo s seboj vse življenje. Zaradi tega se zadovoljijo tudi s tistim kar je za njih nezdravo ter vztrajajo v odnosih, ki ne zadovoljujejo njihovih potreb in želja. Predvsem pa se zadovoljijo s premalo. Ne, ni dobro živeti v iluzijah, a vendar tudi ni dobro zadovoljiti se z nič, ali premalo.
Najbolj žalostno od vsega pa je dejstvo, da ljudje vztrajajo v nezdravih odnosih, namesto, da bi dali tako sebi kot svojemu partnerju možnost, da si poiščeta ustreznega partnerja. Tako vlečejo leta in leta agonijo in ne nazadnje, s svojim zgledom kažejo svojim otrokom kakšno življenje naj živijo.
Ja, veliko je ljudi, ki vztrajajo v odnosih, ne glede na to, da v njih trpijo prav vsi vpleteni. Razlogi za vztrajanje so lahko različni, a odgovori »zakaj« so večinoma naravnost nerealni in patetični. Najpogostejši odgovori zakaj ljudje vztrajajo v odnosih so: »zaradi otrok«, »ne vem ali bom lahko preživel sam/sama«, »z drugim/drugo bo po nekaj letih enako«, »ko se poliže med je na koncu vedno enako«, »ne bom jemala otrokom očeta«, itd… Veliko teh oseb se zaveda, da niso srečni v partnerskem odnosu ter se v njem počutijo slabo, a zaradi odvisnosti od odnosov, čustvenega izsiljevanja in vzorcev, prenesenih iz svojega otroštva, vztrajajo ter tako še poglabljajo svojo nizko samopodobo.
Precej je oseb, ki se ne zavedajo, da so odnosi v njihovem partnerskem življenju zelo slabi. Vedo le, da se v odnosu slabo počutijo, da niso srečni ter zato iz odnosa bežijo. Pri tem uporabljajo različne oblike bega; od bega v delo, do bega v šport, itd… Pri tem ne pomislijo, da z begom ne bodo rešili ničesar. Ker niso pripravljeni na soočenje z lastnimi težavami in samim seboj, ter o tem ne želijo razmišljati, bodo pred težavami raje pobegnili. Žal pred težavami in lastno nesrečo ne moreš pobegniti. Začasno morda lahko temu ubežiš, a vedno znova te nerazrešene stvari udarijo po glavi, prav tako pa se zadeve pometene pod preprogo tako povečajo, da pričnejo siliti na plano. Soočenje je takrat po navadi še bolj težko, saj se je nabralo že toliko stvari, da je ureditev le-teh še težja.
Veliko oseb se niti ne zaveda, da v odnosu ne zadovoljujejo svojih potreb in želja, ter da se odpovedujejo lastni sreči zato, da zadovoljijo nekoga drugega, ali še slabše, da zadovoljijo preživeta prepričanja, ki bi jih morali že zdavnaj prerasti. Ob tem se ne zavedajo, da neizpolnitev želja in odpovedovanje svojim potrebam nujno vodi k nezadovoljstvu, neizpolnjenosti. Kljub temu, da se bodo odpovedovali »za dobro drugih« pa bodo te osebe hkrati prizadete, ker drugi njihovih potreb ne vidijo. Za neizpolnitev svojih želja in potreb bodo obtoževale druge in ne bodo pomislili, da so sami ključni člen v takšnem odnosu, ter da so si samo sami izbrali partnerja, kateremu so predali moč nad sabo. Vsekakor takšne osebe, zaradi neizpolnjevanja potreb in želja, pretiranega odpovedovanja in ustrežljivosti, vedno bolj izgubljajo sebe. Občutijo vedno večjo praznino, počutijo se ujete, izkoriščane, neljubljene.
Prav tako je s čustvenim izsiljevanjem in igranjem različnih iger, ki držijo drugega v šahu. Čustveni izsiljevalec je lahko vsak, ki mu predamo moč, da to postane. Med partnerji pa so čustvena izsiljevanja zelo pogosta. Tukaj ni pomembno kakšne vrsta izsiljevanja se pojavlja, saj je po navadi čustvenih izsiljevanj v slabih odnosih več. Med njimi so najpogostejša odkrita grožnja, pri kateri izsiljevalec jasno pove kakšne posledice bodo sledile, če se jim ne ugodi. Potem je tukaj igranje iger. Ena izmed najpogostejših iger je igra »če ti ne bi bil takšen«. Ta igra je precej učinkovita pri osebah, ki imajo pretiran občutek dolžnosti do drugih. Čustven izsiljevalec hitro ugotovi šibko točko drugega in pritisne na točno določeno, boleče mesto, da doseže svoje. Pri tem ne pomisli na počutje drugega, saj mu je takrat za drugega povsem vseeno. Pomembno je le to, da se ustreže njemu. Precej pogosta je tudi igra »ubogi jaz«. Tukaj igra čustven izsiljevalec nemočno osebo. Velikokrat to igro igrajo ženske. Pri tem kažejo kako so uboge, kako trpijo, ker se jim ne ustreže. Velikokrat zaigrajo bolezen in nemoč, pri čemer je jasno poudarjeno, da je za njih potrebno poskrbeti, sicer ne bodo preživele. Tukaj obremenijo partnerja s tem, da morajo za njih poskrbeti, sicer bodo nosili krivdo za njihovo nesrečo, bolezen, ali celo smrt, vse svoje življenje. Oseba, ki jo izsiljuje je tako ujeta v pretirano skrb in občutke krivde, ki ga vežejo na partnerja, ki igra umazano igro v kateri se nihče ne počuti dobro.
Velikokrat se najdeta osebi, ki imata drajverje, ki se dopolnjujejo, kar pomeni, da živijo v patološki simbiozi. Tako bo oseba z drajverjem »ustrezi mi«, poiskala nekoga z drajverjem »utrezi drugim«. Oseba pri kateri je odrasli del kontaminiran s staršem, si bo poiskala partnerja, pri kateri je odrasli del kontaminiran z otrokom. Vendar se ne ustavi le tukaj. Prva oseba bo poiskala partnerja pri kateri je izražen adaptiran otrok, sploh, če je sama večinoma v kritičnem staršu. Nihče od njiju pa se v takšnem odnosu ne bo počutil dobro. In vendar veliko takšnih parov v odnosu vztraja.
Ja, ni lahko preseči vzorcev, ki so se nam vgradili v otroštvu, a je možno. Ni lahko spoznati, da si po navadi izberemo takšnega partnerja, ob katerem se počutimo enako kot ob pomembnih odraslih v našem otroštvu. Če kot otrok nisi prejemal dovolj pozornosti in časa, si boš verjetno izbral partnerja, ob katerem se boš počutil osamljenega, zavrnjenega, nesprejetega. Oseba, ki je bila deležna čustvenega izsiljevanja si bo izbrala partnerja, ob katerem bo neprestano podoživljala čustveno izsiljevanje iz otroštva. Oseba, ki je pogrešala toplino in nego s strani staršev, si bo poiskala čustveno hladno osebo, ki ne bo znala kazati čustev ter se o njih pogovarjati. Kljub temu, da bo to pri partnerju pogrešala ter si tega želela, pa bo ob njem vztrajala, čeprav bo iz leta v leto bolj prazna ter bo ob tem trpela.
In vendar… Z leti naj bi se ljudje pričeli zavedati sebe, se zavedati prepričanj in omejitev iz preteklosti, ki predstavljajo za nadaljnje življenje le še navlako na njegovi poti. Pa se jih res zavedajo? Žal ne. Ogromno ljudi se ne pozna ter se ne zaveda svojih omejitev. Pravzaprav pa nezavedanje ni tisto, ki bi bilo sporno ter katero je nepojmljivo. Pridržati nekomu ogledalo je najmanj. Veliko težje je razumeti dejstvo, da ljudje vztrajajo v odnosih tudi ob zavedanju le-teh. Zavedajo se, da so nesrečni, da nihče od vpletenih v odnosu ni srečen in zadovoljen, da igrajo igre, da v partnerskem odnosu ni ljubezni, a še vedno vztrajajo. Vztrajajo zaradi okostenelih prepričanj, ki so jim jih vgradili starši. Vztrajajo zaradi prepričanj, da je potrebno vztrajati ob nekom s komer imaš otroka, ne glede na vse. Da je potrebno vztrajati v odnosu, čeprav si nesrečen, ter požreti vse kar se dogaja, ker tako pač je, ko se poližeta med in mleko. In tako se leta in leta osebe vrtijo v krogu, mučijo sebe in vse okoli sebe, namesto, da bi stopili z vrtiljaka in si rekli: »Dovolj je. Rad se imam in zaslužim si več od tega!«
Zelo zanimivo je, ko osebo, ki v takšnem odnosu vztraja vprašaš, ali bi si želela, da njegov otrok živi v razmerju, v kakršnem je sama. Večina odgovori z NE. Ko ponovno vprašaš, čemu same vztrajajo ter ali mislijo, da si same ne zaslužijo toliko kot njihovi otroci, ne znajo odgovoriti, ali pa se odgovor nanaša na pričakovanja drugih, na prepričanja, ki so jih ponotranjili. Na vprašanje, ali se zavedajo, da otroci njihov odnos doživljajo kot edino stvarnost, ki ga ponotranjijo in zaradi česar obstaja velika verjetnost, da bodo živeli takšen ali precej podoben odnos, rečejo, da se tega ne zavedajo. Pravzaprav so prepričani, da so v igranju in skrivanju svojih čustven pred otroci tako dobri, da le-ti tega ne opazijo, ne zaznajo. Ko jih soočiš z resnico, da otroci vse vidijo oz. občutijo, ter da vedo kaj se dogaja, se večina počuti razkrite, krive. Počutijo se, da so izdali svoje otroke. Ne pomislijo, da so izdali sebe, temveč, da so izdali svoje otroke. Iz tega je razvidno, da ima večina ljudi precej popačeno sprejemanje sebe v odnosu z drugimi. Ta anomalija izhaja iz prepričanja, da sami niso vredni več, da sami niso OK, ter da so ostali ljudje v njihovem okolju vredni več od njih samih. Ta vzorec je v naši družbi zelo prisoten, saj je v naši družbi vzgoja precej kritično naravnana. Večina odraslih oseb je odraščala v okolju, kjer so bili deležni predvsem kritike in veliko manj pohval in spodbud. Zaradi takšne vzgoje so razvili prepričanje, da sami niso dovolj dobri, da si ne zaslužijo več od tega kar dobivajo. To svoje prepričanje, sprejeto v otroštvu nosijo s seboj vse življenje. Zaradi tega se zadovoljijo tudi s tistim kar je za njih nezdravo ter vztrajajo v odnosih, ki ne zadovoljujejo njihovih potreb in želja. Predvsem pa se zadovoljijo s premalo. Ne, ni dobro živeti v iluzijah, a vendar tudi ni dobro zadovoljiti se z nič, ali premalo.
Najbolj žalostno od vsega pa je dejstvo, da ljudje vztrajajo v nezdravih odnosih, namesto, da bi dali tako sebi kot svojemu partnerju možnost, da si poiščeta ustreznega partnerja. Tako vlečejo leta in leta agonijo in ne nazadnje, s svojim zgledom kažejo svojim otrokom kakšno življenje naj živijo.