Če živiš v preteklosti ter si ne daš možnosti, da bi užival v sedanjosti, ali se odpoveduješ sedanjosti, da boš živel lepo v prihodnosti, potem sploh ne živiš.
Ljudje brez čustev so kot roboti, ki se ne znajo, niti zmorejo odločati, ne glede na vse znanje in titule.
Zakaj so naša čustva le naša, ali zakaj čutim tako? Vsi odnosi, ki jih skozi življenje ustvarjamo, v nas vzbujajo različne občutke. Do osebe, ki nam je ljuba, ob kateri se dobro počutimo, pričnemo velikokrat čutiti čustva ljubezni, zaupanja, radosti. Vendar se v odnosih ne porajajo le pozitivna, temveč tudi negativna čustva. V takšnem primeru je potrebno pričeti iskati vzroke za porajanje teh čustev, vendar vzrokov ne smemo iskati izven sebe, temveč vedno in predvsem v sebi. Čustva so lahko enostavna kot pri otroku, ali precej kompleksna, ko govorimo o odrasli osebi, zaznamovani s strahom in nezaupanjem vase, v svet, v prihodnost. Zgodnja otroška čustva in njegova »ljubezen« je pogojena z občutkom varnosti, zaupanja, zlitja z neko odraslo osebo, ki zanj skrbi. Otrokov svet je sestavljen iz občutka sitosti in zadovoljstva, ko poteši lakoto, z občutkom varnosti, ki mu ga nudi »veliki« odrasli, z zadovoljevanjem osnovnih potreb. Zadovoljen in srečen bo tisti otrok, ki ne bo prikrajšan pri zadovoljitvi osnovnih človeških potreb, otrok, ki se bo čutil sprejetega in ljubljenega. Dotik in nežnost sta prav tako kot hrana in spanje osnovni potrebi vsakega človeškega bitja. Otrok, ki mu bo primanjkoval dotik se bo slabše razvijal; ne le duševno, temveč tudi telesno. Takšen otrok ima lahko v kasnejšem obdobju veliko težav pri vzpostavljanju odnosov z drugimi. Pomanjkanje dotika in nežnosti v njegovem otroštvu se lahko kaže kot hladnost in odtujenost, nesprejemanje dotikov oziroma neželenost le-teh v nekem odnosu. Težko bo vzpostavil intimen odnos ter le-tega ohranjal. Ko poskušamo v zrelejših letih opredeliti čustva, se velikokrat ujamemo v misli, da so le ta sprožena nekje izven nas, da so za vsa čustva, ki se prebujajo v nas »krivi« drugi. Tudi odrasli osebi je namreč težko doumeti, da lahko tri različne osebe razumejo enako sporočilo na tri različne načine; pri vsakemu od njih se bo pojavilo čustvo, ki bo edino njemu samemu. Pri prvi osebi lahko tako z nekim dejanjem ali besedami izzovemo negativen odziv, saj bomo zadeli »bolečo točko«, medtem ko se bosta drugi dve osebi odzvali popolnoma drugače. Pretekle izkušnje, njihovo dojemanje in razlaga le-teh, so izredno pomembne pri doživljanju sedanjih dogodkov ter čustev, ki se pri tem porajajo. Boleče izkušnje v preteklosti bodo pri podobnem dogodku v nas sprožili nezavedne mehanizme, na osnovi katerih se pričnejo porajati čustva, ki so enaka ali podobna tistim, ki smo jih doživljali v preteklosti. Čeprav je realna slika dogodka popolnoma drugačna ter v njem nastopajo drugi akterji, so ti nezavedni procesi blokada pri ohranjanju skladnih odnosov. Bistveno je torej prepoznavati svoja čustva, se opazovati kdaj se porajajo ter iskati vzroke za njihovo pojavljanje. To ni lahka naloga, a je mogoča. Samo s samospoznajem se lahko pričnemo zavestno spreminjati, kar je edina pot do naše avtonomnosti. Čustvovanje ljudi je v bistvu precej podobno, a vendar je vsaka oseba svet zase, predvsem pa se vsaka oseba svojstveno odzove na različne čustvene sprožilce. Nujno je sprejeti in dojeti dejstvo, da čustva niso nekaj kar nastaja izven nas, temveč so močno povezana z našimi izkušnjami, našim dojemanjem in sprejemanjem sveta in ljudi okoli nas, in sicer tako v sedanjosti kot preteklosti. Znan psihoterapevt, Zoran MIlivojevič, je opisal čustva zadovoljstva in radosti takole: "Čustva zadovoljstva in sreče so povezana z nadvse pomembnim čustvom, s čustvom želje. Ko si človek nekaj želi, tega ne more doseči iz nezadovoljstva. Zadovoljstvo občutimo takrat, ko izpolnimo svojo željo. Pomembnejša kot je želja, intenzivnejše je zadovoljstvo ob njeni izpolnitvi. Ob izpolnitvi katere od najpomembnejših želja pa občutimo čustvo sreče." |
AuthorKaren Kralj Archives |